Raon in Gombač kot iz druge galaksije

Sreda, 8. junij – Da se obeta skoraj nadnaraven večer, je dajal slutiti že samo hiter pogled na oder. Harfa (kolikorat ste videli harfo na Glavnem trgu?), ob njej harfist (ste sploh že kdaj videli harfista, ne harfistke?), preostanek odra pa je bil videti kot dobro založena trgovina z glasbili. Medtem ko obiskovalci večini instrumentov nismo vedeli niti imena, je multiinstrumentalist Boštjan Gombač iz njih izvabljal zvoke iz druge galaksije. Ti so se odlično pripenjali na čarobno melodijo harfe, ki so jo poganjali prsti slovenskega Portugalca Eduarda Raona. Ko je porabil vse instrumente, je – mimogrede, ker je ravno pil iz nje – zaigral še na navadno plastenko z vodo. Najbolj očarani obiskovalci, ki smo na koncu zlezli v zaodrje, pa smo izvedli, da se da odlično igrati tudi na izkoščičene olive. A je treba tudi te vaditi.

Foto: Boštjan Pucelj

Otroci pregnali zlobnega duhca, ki nas dela neprijazne

Sreda, 8. junij – Iz stekleničke je ušel zlobni duhec, ki je ljudi začaral, da so postali neprijazni. Kar naprej so se kregali, se zbadali, se posmehovali, se spotikali ob to, kako kdo izgleda, kakšne pesmi poje … A takšnega duhca se da z nekaj volje spraviti nazaj v stekleničko in svet postane prijaznejši. Predstava Super, da smo različni! v izvedbi Društva za boljši svet je navdušila tako otroke kot njihove mamice in očke – starše je spravila v smeh, otroci pa so prizadevno hiteli sodelovati – najpogumnejši so celo nastopili na odru!

Foto: Boštjan Pucelj

Solze na Enosmerni vozovnici

Torek, 7. junij – Ob koncu prve predstave letošnjega Tedna kultur bi v polnem atriju knjižnice težko našli koga, ki ni potreboval robčka za brisanje solz. Lejla, Amra, Denis, Nikola in Daniela niso igralci, ampak mladi ljudje, ki so jih v Slovenijo iz matičnih držav Bosne, Srbije, Črne Gore in Venezuele pripeljali različni razlogi. Tu so si našli nov dom in tu bodo ostali (enosmerna vozovnica!), s publiko pa so delili svoje pretresljive življenjske zgodbe. Več o predstavi lahko preberete v odličnem prispevku Igorja Vidmarja v Dolenjskem listu.

Foto: Boštjan Pucelj