Dlaka iz ušesa povodnega konja lahko reši marsikaj

Kogar ni bilo na torkovi lutkovni predstavi Tine Sovič “Bilo je nekoč v Afriki”, ni zamudil samo lepe zgodbe, ampak tudi kup zanimivih afriških instrumentov, glasbo v živo in fantastične lutke.

Ko čarovnica ugrabi tvojo najboljšo prijateljico ptico in jo greš reševat, pa ti vmes požrešni povodni konj poje vso hrano in se ti oddolži tako, da ti pokloni eno dlako iz ušesa in za nameček trdi, da je uporabna, se upravičeno zdi, da ti zvezde niso naklonjene. Toda stvari niso vedno, kar se zdijo. V njih se skriva veliko več, kot misliš, in če imaš nekoga dovolj rad, da si zanj pripravljen narediti vse, se tudi stvarstvo postavi na tvojo stran. Tako je afriški deček Peteba ugotovil, da dlaka iz ušesa povodnega konja postane prevajalka ptičjega petja v človeški jezik, če si jo vtakneš v uho. In izvedel, da je njegova prijateljica ptica pravzaprav začarana deklica, s katero se na koncu poroči.

Foto: Jaka Šuln

“Moj cilj je telefon na tipke”

Teden kultur za odrasle se je začel z debato o Podobah tujstva. Slikar Igor Papež in spletni strokovnjak Primož Žižek sta za izhodišče vzela medijske grožnje, kako nas bodo preplavili begunci, in se naslonila na vzpostavljeni občutek strahu, čeprav potem v Novem mestu nismo videli niti enega.

Medtem ko je Igor predstavil nazorne primere uporabe manipulacije s čustvi v slikarstvu, je Primož slikovito orisal profil povprečnega uporabnika medijev in posledice, ki jih spletne podobe puščajo na nas. “Moj cilj, za katerega zelo garam, je, da bom dolgoročno lahko imel telefon na tipke z dvema gumboma Yes in No in bom svoboden,” je dejal. Čeprav se debate ni udeležilo veliko obiskovalcev, je bila to svojevrstna prednost, saj so tako v njej lažje dejavno sodelovali tudi oni.

Foto: Jaka Šuln

Srečni obrazi otrok povedali vse

Teden kultur se je začel dobesedno igrivo – z zabavnim popoldnevom na prostem z igrami iz Italije, Ukrajine, Litve, Bosne in Hercegovine, Srbije in Kosova.

Okoli 70 otrok in njihovih staršev se je razporedilo ob šest igralnih tabel, kjer so jih čakali v Novem mestu živeči predstavniki naštetih držav, se jim predstavili v svojem jeziku in jih seznanili s pravili. Otroci so zadovoljno ugotavljali, da se v zelo različnih državah igrajo zelo podobne igre in se veselijo enakih reči. Očitno nas šele kasneje nekdo prepriča, da smo si zelo različni?

Foto: Jaka Šuln